Danes officially začenjam predpriprave za CSM. Usmerjam energijo, pišem, sestavljam, pripravljam sketch books, portfolio, paperwork... Upam da me naslednje leto ob tem času več ne bo v Sloveniji, ampak there, v centru sveta, kjer se dogaja, kjer NASTAJAJO trendi, in ne sledijo.
Vmes upam, da bom tudi srečala Romana Abramoviča, ki se bo navdušil nad mojim delom in mi ponudil štipendijo. No, saj ne rabi biti Roman, lahko bi tudi bil Janez Škrabec. Za njega vsaj vem da je svetovljan, prijazen, in kar me je najbolj pritegnilo, izredno lepo oblečen. Gospoda Škrabca sem imela čast spoznati na Unicefovi dražbi dizajnerskih punčk iz tekstila. Bil je tam, v brezhibno krojeni obleki (custom made, bi rekla) iz plemenito svetlikajoče volne (bi rekla tudi z dodatkom svile), roza svileni srajci in matching roza kravati. Saj vem, sliši se kot: pa sej ma samo navadno moško poslovno obleko...ampak ne, dragi moji, ne, ni bilo tako videti. Medtem ko so ostali šugrdadiji izgledali kot avtobusni kondukterji iz socijalističnih časov, gospod Škrabec je blestel kot na modni reviji. Kot paradni lipicaner ki se ga celo Kraljica ne bi sramovala. When I say impeccable taste, I mean mr Škrabec now.
Pa še edini je imel nasmeh na licu, tak prisrčen, iskren, topel. The cheapest accessory, but HONEST and REAL.
